Lidija: 040/228-488
Insipracijske E-novičke
Želite prejemati naše e-novičke, s pomočjo katerih boste še lažje ozaveščali in spreminjali vaše vzorce, delovanje in tako še lažje podprli sebe in svojo družino?
blog
BLOG: Hrepenenje
Hrepenenje je največji sovražnik manifestacije
Obstaja ogromno pristopov, kako v svoje življenje pritegniti željeno. Dovoliti si manifestacijo. Nešteto tehnik, ki ne delujejo, je marsikdo preizkusil že na svoji koži. Mogoče namenil kakšen evro ali 1000 za te (ne)resnice.
Manifestacija mi je poznana že iz otroštva. Moj prvi neverjetni spomin je bil, ko sem videla jumbo plakat, na katerem je bil deskar na snegu. Takrat pri nas to še ni bilo tako zelo popularno, tako da mi je bilo kar wau. Kako lahko človek na eni deski z zapetima nogama vozi po snežnih strminah? Naši idoli so bili Bojan Križaj in Mateja Svet.
Čisto tako me prešine: “Jaz bi tudi deskala na snegu”. Starši mi niso omogočili vsega, kar si je moja domišljija namislila. Nisem bila ta otrok. Se pa živo spomnim, kako sem omenila ta “jaz bi tudi”. Mimogrede. Čisto nič mi ni pomenil. Ideja pač, kot pred tem mnogo njih, le da se mi ta ni zdela niti malo primerna za realizacijo. In smo šli v Avstrijo. Po desko.
Kasneje sem sestavila vse parametre, kako mi je to uspelo,. Občutek je bil čisto tak, kot da si starša želita bolj deskati na snegu kot jaz. Seveda sem se potem 10 let vozila s to desko in bilo je fino.
Spet v nastniških letih, ko smo vsi imeli simpatije na morju, sem se malo razgledala po plaži ter ustavila pogled na kakšnem privlačnem fantu, je zvečer ta fant že sedel zraven mene. Kako je to mogoče? Brez besed, brez sms ov , brez stalkanja, brez obsedenega opozarjanja nase…
Vsi lahko pobrskamo po podobnih izkušnjah.
V mladosti smo bili povezani, bolj kot s skrbmi, sami s seboj. In sile so delovale tako kot morajo. Nato smo padli v sistem, kaj vse potrebujemo, da bomo srečni, kaj vse moramo delati, da bomo nekaj vredni. En kup navodil in želja, ki sploh niso naše. In tako smo padli v hrepenenje, trud, dokazovanje in kljubovanje Sili.
Sila deluje SAMO, ko smo v stiku s seboj. SAMO ko nam je vseeno in ko so naše želje RESNIČNE.
Hrepenenje po drugi strani daje občutek primanjkljaja, nemoči in prepričanja, da ko se nam nekaj uresniči, da takrat pa bomo rešeni. Takrat bo vse drugače, lepše in boljše. Takšna perspektiva nas postavlja v nemoč in zateguje nevarno zanko okoli našega vratu.
Hrepenenje daje navodilo, da se mora naš zunanji svet postaviti, da nas bo šele takrat opolnomočilo navznoter. In tako se znajdemo v nemoči, saj na zunanji svet nimamo vpliva.
Večkrat se pokaže, da bi rada ženska vplivala na svojega moža, da se izboljša , da je bolj pozoren, ljubeč, itd. Takšna praksa se ne obnese, saj niti ni resnična. Ženska je v nemoči, razvija hrepenenje, ki nima nobene pravilne podlage, moški pa gre v odpor. Seveda je lahko tudi obratno, ko moški poskuša pri ženski doseči spremembe.
Ker se ta pot ne izide, se partnerja izčrpana odločita, da nimata druge izbire kot ločitev.
Mnogim izmed njih pa uspe nekje v teh stiskah slišati resnico. Izkoreniniti je potrebno hrepenenje. To je frekvenca, to je Sila, ki je samo z umom ne gre izkoreniniti. Ta Sila vlada trenutnemu svetu. Dogajajo se manipulacije na različne načine, kjer se posamezniku zamegli um, izgubi vrednote in stik z realnostjo. Beg ali boj je zdaj vprašanje. Boriti se s silami, ki nas ne podpirajo in so preplavile naša življenja ali beg pred samim seboj. Prva odločitev je odločitev redkih. A to ne pomeni, da ni prava odločitev. Ko ovce sledijo podobam in vplivnežem, ki igrajo žrtve, že rastejo drugi bregovi, kjer ni prostora za vlogo žrtve. Moje stranke so vedno ljudje, ki se počutijo čudno, kot da ne pašejo v ta svet. Ne najdejo prostora in smisla, dokler ga skupaj ne prebudimo.
Vloga žrtve je nekaj naravnega. Vsak se kdaj znajde v takšni poziciji ali počutju. Ko mu življenje postane pretežko. In s tem ni nič narobe. Dobro je vedeti, da imamo na izbiro različne pozicije in različne frekvence.
Ko sem pomislila na desko, mi je bilo čisto vseeno. Na njo nisem mislila vsaki dan, nisem razvijala želje, kako močno si jo želim in da je to razlog za mojo izpolnjenost. Nisem oblekla hrepenenja. Samo dobila sem jo, na lahko, brez kakršnegakoli prepričevanja staršev.
Takšnih izkušenj je bilo veliko.
Spomnim pa se moje prve ljubezni. Koliko hrepenenja sem tam občutila. Koliko napačnih prepričanj, da bom lahko samo tako srečna v življenju, izpolnjena, rešena. Tako zelo zblojena. Fatalni fant je po srednji šoli začel eksperimentirati z drogo. Kot da so podporne sile skrbele zame, da se nama ni izšlo in me rešile pred njim. V danem momentu nisem bila sposobna videti, kdo on točno je. Že v srednji šoli ni bil profil za partnerja, a sem vseeno hrepenela.
Hrepenenje zamegli resnico, zamegli um in uniči širšo sliko. Ujame nas v trpljenje, kjer manifestacija popolnoma ugasne.
Ko poslušam kakšna predavanja o manifestaciji, najprej pogledam, kako ta oseba živi. Ali ima res vse na svojem mestu ali prodaja samo neko teorijo, ki v praksi ne deluje.
Na žalost je teorije mnogo, prakse pa malo.
Ko se človek postavi v svoj red, odpade vibracija primanjkljaja, odpade nemoč, pričakovanje, da se mora zunanji svet spremeniti, da bomo srečni in izpolnjeni. Na papirju vsi to razumemo, vsi se s tem strinjamo. V praksi pa se še vedno poslužujemo neke kontrole nad zunanjim svetom.
In kako sem jaz premagala hrepenenje? Premagala niti ni pravi izraz. Za menjavo frekvenc moramo biti podprti s silami, ki nas potiskajo k resnici. Sile so bile prisotne. Ampak to je premalo. Te iste sile so zmešale situacijo, kjer sem začutila močno željo, da moram dobiti točno določenega moškega.
Ker mi je bilo to stanje poznano iz srednje šole, sem zmogla ohraniti razsodnost.
Po vseh izkušnjah, kako z manifestacijo deluje parčkanje, tudi pri strankah, sem tega željenega moškega dala na stran in samo opazovala svoje občutke. Hrepenenje. Moram imeti. Nujno rabim, da bom srečna/rešena. To je edino, kar mi manjka v življenju!
Ko sem si te občutke priznala (jih sprejela) ter ostala v zavedanju, da prihajajo iz vibracije hrepenenja, nemoči, neresnice, se je vibracija sama umaknila. Izgubila je moč in v naslednjem trenutku sem sama začutila mir in svobodo.
Kako hrepenenje vpliva na otroke? Današnji čas polnih riti je sploh naporen tako za starše kot za otroke. Za igrače zmanjkuje prostora, otroci pa prazni, potrebujejo vedno več pozornosti, vedno večje igrače in vedno močnejše dražljaje.
Ko je v hiši močna frekvenca hrepenenja, se napetost samo stopnjuje. Za mamo je ključno, da pripelje v hišo podporne vibracije. To ji lahko uspe takrat, ko sama neha živeti v hrepenenju. Ko se postavi v mir, otrok sam preskoči v mir. Najde si običajno palico v naravi in iz nje naredi celo zgodbo. Preskoči v otroško domišljijo, preskoči v zadovoljstvo. Odpade potreba po nenehni pozornosti staršev, odpade nemir, agresija ali večje stiske.
Tako močne posledice imajo vibracije pomanjkanja na naše otroke. In tako enostavno jih lahko izkoreninimo. Ne, da pišemo v zvezek, kaj si želimo, ne da vizualiziramo, kje hočemo biti.
Ena misel iz resničnega jaza, kjer se počutimo vredne, mirne, izpolnjene, nam omogoči, da že naslednji trenutek pozabimo, kaj smo si sploh zaželeli in enkrat kot strela iz jasnega nas tista majhna misel čaka realizirana na naši poti. To je zame manifestacija v pravem pomenu besede. Vse mora biti na pravem mestu in niti kančka truda se ne sme zgoditi, da se nam v življenje pripeljejo najlepše stvari in pravi ljudje.
Ne dvomim, da se je tudi vam v življenju zgodila kakšna podobna situacija in da si jih želite na tak nezahteven način doživeti še več.
Si se prepoznal/a v teh besedah?
Če si želiš spremembe na bolje in prave podpore, ki ti pomaga za sabo pustiti strahove, prebuditi tvojo notranjo moč, začutiti mir in tako vzpostaviti še boljše odnose z bližnjimi, potem ne ignoriraj tega občutka — naredi korak naprej in odkrij, kaj ti lahko resnično pomaga.
Prijavi se na uvodni pogovor ali na celostni pristop
BLOG: Pristop Celost v življenju?
Življenje nas nemalokrat zapelje s tiste prave poti, ravno zato, da ko se ozremo nazaj, s hvaležnostjo pogledamo, kdo zares smo. Tistega pravega sebe po takšni poti težko še kdo zlomi.
Vsaka pot se začne v rani mladosti, ko so starši opravili svojo glavno nalogo, nas pripeljali do nekih pogledov, modrosti in odločitev.
Izbira, kako porušiti naše ravnovesje je seveda naša. Tisti, ki se nikoli ne zlomi, ni živ. Tisti, ki ne čuti bolečine, ne bo čutil ljubezni. V sferi dualnosti so vsi občutki pravi. Dokler nas ne zaklenejo…
Vsaka mama, ki se ustavi pri meni, nosi podobno zgodbo. Poškodovana v rodilih, v korenski čakri in poškodovana v življenju. Ker se vsi ti zapleti kažejo na naših potomcih, mame nekako nimajo izbire. Na neki točki se morajo ozreti vase in odvozlati vse potlačeno ter spregledano.
Vse mame na koncu seans pridemo do iste zgodbe. Tam, kjer se je vse začelo. Strto srce , neizražena bolečina in občutek, da si manjvreden, če te kdo v življenju močno prizadene.
Najbolje poznam svojo zgodbo, ki ni kaj veliko drugačna od drugih.
Po počitnicah sem prišla v razred (2.letnik srednje šole) nekaj minut čez začetek. Oranžna razmrščena frizura, verige okoli bulerjev, črna majica in črne odslužene hlače.
Vse oči so se zazrle vame. Jaz malo v šoku, šošolci pa tudi. Približam se h klopi, ko zagledam novi obraz. Ponavljalca. Me pozdravi in se reži moji nenavadni podobi. Se ne oziram. Nič posebnega človek. Čez nekaj dni mi grozi, da se bom vanj zaljubila, ko mu zabrusim, da imam raje fante iz kataloga. Urejene, prijazne, lepe, spoštljive in prijetne. Pri njem nisem zaznala niti enega od prej naštetih pridevnikov.
V četrtem letniku sem mu reševala teste. Učiteljica biologije mi je enkrat celo čestitala, ker sem v eni uri rešila 2 različna testa. Mojega za 4, njegovega za 3. Drugi učitelji so moje sposobnosti hvalabogu spregledali. Zatreskanost ne pozna meja. Ko ga ni bilo v šolo, je bil moj dan prazen. Družili smo se tudi v prostem času in tisti občutek, da samo stoji ob meni, je bil dovolj. In tako sva zaplesala v maturantski ples ter za konec leta šla skupaj na morje. Pred tem se je zgodil prvi poljub, ki sem ga čakala 3 leta. Vse druge punce so prišle prej na vrsto.
Kdor čaka, dočaka, pravijo.
Po nekaj dneh navideznega raja me je močno zabilo na realna tla. Kaj vse se je zgodilo, sploh ni pomembno. Bili šmo plezalna družba na plezalnem dopustu. Vsak je šel po svoje domov. On si je našel prevoz pri kolegih, jaz pa sem se s svojim avtom in še z enim prijateljem odpeljala. Če bi se vozila sama, bi jokala že med potjo, tako pa sem žalost pospravila v torbo zraven oblek in se delala močno. Kar sem vedno najbolje znala. Kaj sem naredila narobe, še danes ne vem. Sredi dopusta se je zaprl vase, se odselil iz šotora ven na visečo mrežo, začel piti kot se spodobi na dopustu in eno jutro prišel v kamp z razbito glavo in modrimi očesi. Pogovarjal se ni. Ker nisva bila par, njegovega obnašanja nisem poznala in razumela.
Po dopustu se je opogumil in me povabil na kavo. Vsa srečna sem odhitela v kavarno. Še danes je živ ta trenutek. Polna pričakovanj sem si delala scenarije, kako mu bom izpovedala ljubezen, a me je on prehitel in rekel, da je bila napaka. Sledil je šok, naslednjih besed se ne spomnim. Ko sva prišla iz kavarne, sem srce pobirala po pločniku. Nisem jokala. Samo pobrala sem ga, speštanega, uničenega in ga vrnila na svoje mesto. Dobila sem ga nazaj. Tri leta moje srce ni bilo na svojem mestu.
Kot se je za tisti čas spodobilo, smo svoje občutke potlačili in šli naprej. Nekaj let kasneje, ko sem obrnila novi list, je pristopil in se pokesal, da je naredil napako. Nisem čutila nič, samo brez besed sem se obrnila k svoji družbi.
Šla sem k novim dogodivščinam naproti in bolečino vzela s seboj. In ravno ona se je čez leta razbohotila po mojem telesu kot plevel.
Sledil je še en poskus eksperimentiranja z mojim srcem. Po študijah menda velja, da ko človek utrpi močno bolečino v ljubezni, se njegovo telo nezavedno zaklene, saj nas tako zaščiti pred podobnimi izkušnjami. Zaradi tega se bojda oseba težko ponovno zaljubi. Seveda sem se opogumila, da preverim. Uživam v razveljavljanju strokovnih ugotovitev.
Ponovni poskus je terjal še večje posledice. Čustveno nedostopni moški so pri meni očitno veljali za trofejo. Bolj kot sem se gnala in dokazovala, bolj sem verjela, da je to ljubezen. Da nisem dovolj dobra, če samo sem. Moram dati še kaj več od sebe, iti preko sebe – to je ljubezen.
Pri svojih 30ih sem le prišla k sebi, da se za ljubezen ni treba dokazovati. Iz mojega spektra so tako izpadli vsi napačni moški in začelo se je novo poglavje.
Čisto lepo lahko živim in sodelujem z nekom, ki me ne preizkuša vsakodnevno. Ki ni čustveno preveč raztresen, da bi prevzela vlogo terapevtke.
Bolečina se je potuhnila in mislila sem, da sem rešena. Partner, ki me razume, spoštuje in čuti, hiša, pes, ograja in dojenček na poti.
Prvi porod je bil prava polomija. Oba z otrokom sva lahko vesela, da sva prišla živa ven. Nepovezana, poškodovana in oba na novi preizkušnji sva se začela boriti s svetom. Mirna mama, srečen otrok pri nas ni prišlo do izraza. Pri nas je bila depresivna, izgorela mama ter neprespan, nervozen otrok, ki je bil lačen materine resnične pozornosti in ljubezni.
Nekako smo vozili, se navadili in dojeli, da telo lahko funkcionira tudi če ne spi. Ene mame delajo faks, doktorate, pospravijo hišo, meni je bil vrhunec dneva, če sem se lahko v miru stuširala.
Po enem letu agonije sem se obrnila k Bogu. Tistemu Bogu, ki je namesto mene potisnil otroka ven, ko je le-ta bil v drugi porodni dobi zataknjen 5 ur, ker ga mama ni zmogla potisniti ven skozi svoje bolečine ter zategnjeno telo. Ko so začeli medicinski delavci hoditi ven in noter, šepetati in bili mrkih obrazov, jaz pa na koncu z močmi in voljo do življenja, sva se midva ponovno rodila. Mogoče mi je dal še eno priložnost, da ti povem: oče tvojih otrok ni kriv za tvoje stiske in tvojo nemoč.
Zakaj to vem? Ker pri večini mamic pristanemo pri naši prvi neuspeli ljubezni. Ko sem bila stara 12 let, nam je en 5 letni srkavec razlagal, da v prvi ljubezni daš celo srce. Samo takrat je srce zdravo in samo tisto je prava ljubezen. Ko se srce zlomi, se nikoli več ne zaceli. Malo smo ga debelo gledali, a on je imel veliko starejšega brata, ki mu je to povedal.
Otrok je začel spati. Energijsko zdravljenje se je začelo. V naši hiši se je vzpostavil večji mir in moja medenica je bila pripravljena na novi porod. Prepričana sem bila, da drugi porod ne bo tako brutalen. Po takšnem prvem porodu ženska ponavadi ne gre več rodit. Jaz sem šla. Tudi tokrat brez protibolečinskih sredstev, naravno. Pot je že narejena. “Drugi otrok samo pade ven”, so rekli. No, meni je drugi otrok povrh težkega poroda še počil trtico.
“Da bo ja končno spregledala, da je medenica boleča, nepretočna, poškodovana tudi na drugih nivojih.”
In tako smo živeli naprej. Otroka pretirano občutljiva tako energijsko kot čustveno. In smo šli k moči. Čustvene izpade je zamenjalo mirno obnašanje. Partner ni bil več največji sovražnik in krivec za vse naše težave, ker ne naredi dovolj. In jaz sem pogledala svojo bolečino iz vseh zornih kotov. Ko sem odprla to navlako , nekateri jo celo imenujejo darilo, se je izlil jok, spomini na pločnik, razočaranje, kako sem lahko kaj takega dovolila in jeza, kakšen vpliv ima moje poškodovano telo na moje sedanje živjenje. Hvaležna sem za onostransko podporo, tisto, ki je večja od mene. Lahko jo imenujem Bog, Univerzum, Sila, Brezpogojna ljubezen. Kakorkoli jo že imenujem, je najbolj važno, da ona zmore zaceliti rane, za katere sploh ne vemo, da jih nosimo.
Ne dolgo nazaj me je klicala ena mamica, ki je v iskanju novega stanovanja zasledila, da beg ni rešitev. Namesto novega stanovanja si je kupila vstopnico do sebe. In prišli sva do njenega prvič strtega srca. Tistega v najstniških letih in kjer se je njena poškodba podobno razrasla tudi v njen trebuh, od koder ni več zmogla držati treh vogalov v hiši. Otroci s težavami, tako zdravstvenimi kot vedenjskimi, nadležen partner in temen oblak nad njo, so se spremenili v zdrave, stabilne otroke, partner je isti (I am not a miracle worker), oblak pa je zamenjalo sonce, vedrina in optimizem.
Spet druga mamica se boji drugega poroda, ker je bil prvi podoben mojemu. Ravno tako sva prišli na temo prve ljubezni in prvega razočaranja nad življenjem.
Takih in podobnih zgodb je še veliko in vsaka ima enak konec. Vrnitev k sebi, k svoji moči, ki jo lahko dosežemo, ko dovolimo Sili zaceliti svoje srce.
IZJAVA STRANKE
Jasmina – Moja izkušnja s programom Celost
Za pristop Celost sem se odločila predvsem zaradi svoje mlajše hčerke. Želela sem pomagati njej, vendar sem kmalu ugotovila, da se pot do otroka začne pri meni. Sčasoma sem začela drugače gledati tudi na svoj partnerski odnos. Spoznala sem, da partnerju želim srečo in da ne želim več živeti v pričakovanjih, razočaranjih in zamerah, ki so naju oba oddaljevala. Namesto da bi ga želela spreminjati, sem začela spreminjati svoj pogled nase in na svoje vzorce.
Danes razumem, da so moje reakcije pogosto izhajale iz občutkov nesprejetosti, nevrednosti, strahu in pomanjkanja. Ko sem jih začela prepoznavati, sem jih lahko tudi počasi spuščala. Največja vrednost pristopa zame je, da me je začel vračati k sebi. Učim se živeti bolj iz srca kot iz strahu, bolj iz zaupanja kot iz kontrole.
Ne iščem več nekoga, ki bi zapolnil moje praznine, ampak se učim sama ustvarjati občutek miru, radosti in notranje izpolnjenosti. Moja največja želja je, da iz nobenega odnosa ne odidem z grenkobo, zamero ali težkimi občutki. Če bo kdaj prišel čas za slovo, si želim najprej razrešiti vse, kar me ta odnos uči, in oditi s hvaležnostjo, mirom in odprtim srcem. To pot še vedno hodim. Nisem na cilju, vendar danes prvič čutim, da hodim v pravo smer.
Večinoma sem v procesu in po njem občutila prijetne občutke na različnih ravneh – več notranjega miru, jasnosti, lahkotnosti in več stika s sabo. Ob tem pa so se občasno pojavili tudi žalost in druga težka čustva, predvsem takrat, ko so se odpirale stare rane in vzorci. Najbolj mi je bilo všeč, da mi ni bilo treba nikamor iti, saj se je vse dogajalo na daljavo in takrat, ko sem imela čas. Lidija, tvoje besede so prišle točno ob pravem času.
Do sedaj sem opazila kar nekaj sprememb, predvsem pa sem si v tem procesu dala čas in se naučila, da ne glede na to, na čem delam in kaj spreminjam, dam spremembi čas, da se uresniči. Ne hitim več in ne pričakujem rezultatov že včeraj. Sem pa že opazila nekaj lepih premikov tudi pri svoji hčerki. Pred kratkim je popolnoma sama pospravila svojo sobo – brez moje prošnje. Pospravila jo je celo bolj temeljito, kot bi jo sama, tudi pometla in očistila jo je. To me je res prijetno presenetilo. Ob koncu šolskega leta je dobila tudi oceno 4 iz matematike, na kar sem zelo ponosna.
Izkušnja na delovnem področju
Sedaj sem že nazaj v službi in ugotavljam, da je bil velik del strahu pred ponovno izkušnjo povezan predvsem s spomini na preteklost. V samem procesu mi je najbolj pomagalo, da sem strah začela spreminjati v energijo moči. Tako sem lahko premagala svojo težnjo po begu in nenehnem iskanju načina, kako bi odšla iz službe. Vedno znova se vračam v spomin na to, da sem pred izgorelostjo že vse poskusila in da takratni način ni deloval. Pri tem pa pogosto pozabim, v kakšnem stanju sem bila takrat – borila sem se do skrajnih meja, bila izčrpana in nisem imela notranje energetske podpore, ki jo imam danes.
Danes razumem, da se za vsega ni treba boriti in da ni treba vsega doseči s trdim delom, naporom in dokazovanjem. Ko spremeniš svojo notranjo energijo oziroma vibracijo, lahko začneš iste situacije doživljati popolnoma drugače in se stvari začnejo odvijati z veliko manj napora. Ko pogledam svojo službo danes, lahko iskreno rečem, da je absolutno bolje kot pred mojo izgorelostjo. Takrat sem na vse gledala skozi oči izčrpanosti, razočaranja in potrebe, da bi nekaj spremenila ali pobegnila. Danes pa gledam z očmi človeka, ki si ponovno želi delati in ustvarjati.
Ker imam danes več energije, lahko pri svojem delu ponovno uporabljam svojo kreativnost. Ne čutim več istega pritiska, da moram vse narediti, dokazati ali popraviti. Lahko se lotim dela z več lahkotnosti in tudi opazim stvari, ki jih prej zaradi izčrpanosti sploh nisem mogla. Zame je največja sprememba prav v tem, da se nisem vrnila v isto službo kot ista oseba. Vrnila sem se jaz, vendar z drugačnim odnosom do sebe, do dela in do tega, kaj moram oziroma česa mi ni več treba nositi.
Spremembe v partnerstvu
Pri partnerju sem največjo spremembo opazila pri sebi. Začela sem prepoznavati svoje vzorce vedenja in kako so vplivali na najin odnos. Ugotovila sem, da me predvsem finančni pritiski in občutek pomanjkanja zelo močno sprožijo. Takrat izgubim notranji mir, postanem obrambna, jezna in rušilna.
Ob tem sem spoznala, da sem partnerja v takih trenutkih pogosto osramotila, prizadela in nanj preložila veliko svoje bolečine. Danes ne trdim, da je bilo v najinem odnosu vse prav, saj sva oba naredila napake. Vendar pa zdaj prvič jasno vidim tudi svoj del odgovornosti in kako močno so moje stare rane vplivale na moje odzive.
To spoznanje mi daje možnost, da se ob naslednjem sprožilcu ustavim, prepoznam, kaj se dogaja v meni, in izberem drugačen odziv. Zame je to ena najpomembnejših sprememb tega procesa. Čeprav so spremembe navzven za zdaj še manjše, pri sebi opažam, da jih danes zaznam in cenim veliko bolj kot prej.
Draga Lidija, tvoja preprostost, tvoj edinstven pogled na mojo situacijo in način, kako si me s humorjem nežno odpirala, so mi omogočili, da sem se ti odprla in začela delati na sebi na povsem drugačen način. Zelo mi je pomagala tudi tvoja osebna izkušnja. Prav zaradi nje sem ti lažje zaupala in odprla svoje srce. Hvaležna sem za vse pogovore, ki sva jih preživeli skupaj. Vsak pogovor, vsaka misel in vsak droben detajl so v meni odpirali nova vprašanja in nova spoznanja.
Največje darilo, ki ga odnašam, pa je to, da se nisem več zaprla vase. Ponovno sem začela verjeti, da imam v sebi še ogromno ljubezni, ustvarjalnosti, moči in dobrega, kar lahko dam svetu. In kar je najlepše – tega ne odkrivam več s strahom, ampak z navdušenjem. Hvala, ker si mi pomagala narediti prve korake nazaj k sebi.
Dragi Uroš, tvoje delo je bilo zame, čeprav se je morda veliko dogajalo v ozadju in na drugačen način kot pri Lidiji, absolutno vredno enake hvaležnosti. Rada bi s tabo delila nekaj občutkov in sprememb, ki sem jih doživela ob najinih terapijah delu. Zelo si me odprl v mojem ženstvenem delu. Prvič po dolgem času čutim, da se sprejemam točno takšno, kot sem – z vsemi svojimi pomanjkljivostmi in viški. Do sebe imam veliko bolj nežen, ljubeč in spoštljiv odnos.
Po najinem srečanju sem začutila tudi močno življenjsko in spolno energijo, za katero danes vidim, da sem jo dolga leta potiskala vase. Hvala, ker si mi pomagal ponovno začutiti pretočnost in mi odprl prostor za raziskovanje vsega, kar moje telo zmore in želi izraziti. S to pretočnostjo se mi je začela vračati tudi kreativnost. Kot da se je v meni ponovno odprl prostor za ustvarjanje, raziskovanje in igro. To danes čutim na različnih področjih – predvsem v svetu pletenja kitk, pa tudi pri risanju, barvanju, kuhanju in drugih načinih ustvarjanja.
Ugotavljam, da ustvarjalnosti pri meni ni treba prisiliti; pride sama od sebe, ko si dovolim biti bolj pretočna in manj ujeta v nadzor. Danes si brez slabe vesti kupim obleko zase, se razveselim malih stvari in si namenim pozornost, ki si je prej nisem znala dati. To niso velike spremembe navzven, zame pa pomenijo zelo velik notranji premik.
Hvala vama za vajin pristop, ki je v meni omehčal potrebo po nenehnem nadzoru in mi pomagal, da sem se začela vračati v svojo ženstveno energijo, pretočnost in ustvarjalnost. To je zame zelo dragocena izkušnja. Hvala iz srca. 
V program Celost sem vstopila zaradi svoje hčerke, a sem na koncu našla sebe. Pomagal mi je razumeti vzorce, ki so me spremljali vse življenje, in začeti živeti bolj iz srca kot iz strahu. Danes imam do sebe veliko bolj nežen odnos, bolje razumem svoje odzive in čutim več notranjega miru.
Moja pot še ni končana, vendar prvič vem, da hodim v pravo smer. Za to izkušnjo sem iskreno hvaležna.
Ta pristop bi priporočila vsem, še posebej mamam in njihovim družinam. Veliko lažje je, še posebej takrat, ko ne zmoremo same, če imamo podporo nekoga, ki nas razume, vidi in sliši.