DIHATI POMENI ŽIVETI
Življenje je popolnoma odvisno od dihanja »Dihati pomeni živeti in brez dihanja ni življenja«. Novorojenec vdihne dolg, globok vdih, ga za trenutek zadrži, da iz njega izvleče značilnosti, ki omogočajo življenje, in ga nato izdihne v dolgem joku, in glej njegovo življenje na zemlji se je začelo.
Starec pa spusti medel izdihljaj, preneha dihati, in življenja je konec. Od prvega negotovega diha novorojenčka do zadnjega izdihljaja umirajočega moža se odvija dolga zgodba nenehnega dihanja. Življenje je zgolj niz dihov. Dihanje bi lahko šteli za najpomembnejšo med vsemi funkcijami telesa, saj so vse ostale v resnici odvisne od diha. Človek lahko živi nekaj časa brez prehranjevanja, krajši čas brez pitja; a brez dihanja se njegov obstoj lahko meri v nekaj minutah. In ne samo, da je človekovo življenje odvisno od diha, človek je v veliki meri odvisen od pravilnih navad pri dihanju.
Indijski jogiji verjamejo, da nam je že ob rojstvu odmerjeno število vdihov, zato dihajo umirjeno, počasi in globoko.
Za sodobnega človeka pa je značilno ravno obratno. Diha tako kot živi, hitro in površno. Nekateri raziskovalci ugotavljajo, da z neustreznim dihanjem dejansko sami povečamo svoje psihološke probleme in konflikte. Na žalost je to za mnoge ljudi danes vsakodnevno stanje.
KAKO JE DIH POVEZAN S ČUSTVI
Na razvoj motenj v dihanju vpliva več dejavnikov, najmočnejši pa so nedvomno naša čustva. Dihanje vpliva na naše počutje in obratno. Če opazujete nekoga, ki je jezen, lahko opazite, da je njegovo dihanje sunkovito, glasno, neenakomerno ali kako drugače spremenjeno. To je povsem normalno. Če hočemo izraziti čustva, moramo ustrezno dihati.
Nemogoče je biti čustveno vznemirjen in hkrati dihati tiho, umirjeno in ritmično. Nemogoče je tudi vedno izraziti svoja čustva, zato smo se jih že kot otroci naučili zadrževati in sicer tako, da smo omejili svoje dihanje. Z zadrževanjem dihanja se odmaknemo od neprijetnih občutkov in čustev. Če dihamo manj in bolj plitko, na splošno manj čutimo. To prepoznavamo kot energijske blokade, poškodbe čaker ali celo kot razpoke v avri, ki ovirajo normalen pretok energije po telesu.
Tudi v trenutkih stresa in strahu nezavedno zadržujemo dih. To je naravni odziv na prisotnost nevarnosti, ki smo ga nujno potrebovali za preživetje v divjini. Pomagal nam je utišati telesne potrebe in zadržati čustva. V naglici današnjega življenja je prekomeren stres postal svojevrstna življenjska norma. Z njim povezan stresni odziv telesa, ki drži telo v pripravljenosti na boj ali beg pa je pogosto vključen večji del dneva. Seveda ga spremlja plitko in površno dihanje. Nekateri imajo pri tem stisnjene trebušne mišice, drugi mišice prsnega koša, zelo pogosta je tudi zakrčenost ramenskega obroča. Mišične napetosti večinoma ohranjamo nezavedno in delujejo kot oklep, ki preprečuje, da bi dihali polno in s celim telesom, tudi kadar nismo v nevarnosti.
ZAVESTNO DIHANJE – MOST MED DUHOM IN TELESOM
Način dihanja pove o človeku več kot osebna ali zdravstvena izkaznica. Govori o našem trenutnem počutju in zdravju, naših čustvih, našemu pogledu na življenje, razkriva naše strahove in naš pogum, da jasno izrazimo, kar čutimo.
Ko usmerimo svojo zavest in misli k dihanju, ustvarimo most med duhom in telesom in ‘se znova srečamo s seboj’. Dihanje je namreč edina nezavedna telesna funkcija, na katero lahko vplivamo tudi sami, ker jo vodita tako hoteno kot nehoteno živčevje. Zato deluje kot povezovalec in hkrati odsev vseh telesnih in duševnih procesov. Kdor zna uporabljati to ‘naravno orodje’, zlahka prebudi in spodbudi speče moči telesa, s katerimi se telo zdravi samo. Z izvajanjem dihalnih vaj in tehnik si danes marsikdo pomaga proti nespečnosti in nemiru, pri pomanjkanju energije in čustvenih težavah, previsokem krvnem tlaku, za izboljšanje koncentracije in spomina … Znanstvene raziskave danes potrjujejo, kar je na vzhodu znano že stoletja – da je dihanje osnovni ključ do dobrega telesnega in duševnega počutja.
Objavljeno tudi na portalu: SVETLOBA
